Ko jesenski veter naznanja hladnejše mesece, se radi spominjamo poletnih noči in ukradenih poljubov. Na tem vetru je zagotovo nekaj prvinsko romantičnega. Ko s sabo odnese spomine brezskrbnega poletja, se konča marsikatera romanca. Včasih pa je ljubezen prava, včasih ostane.
»Hladni veter nosi vse, kar od naju ostalo je,
grejeva si ustnice, kar daje nama upanje.«
Končna oblika pesmi Pot v nebo je nastajala kar nekaj časa, tako kot traja vsaka “pot v nebo”. Prva ideja je nastala še v času, ko so Benjamin, Klemen in Tilen igrali v zasedbi November, kateri se je kasneje, po Tilnovem odhodu, pridružil Matej. Na eni od vaj je Tilen začel preigravati akorde, prav hitro dodal še kitarski vložek. Benjaminu, ki je imel besedilo že nekaj časa napisano, pa se je porodila melodija v glavi. Pesem je v celoti zares zaživela nekaj let kasneje, v sedanji zasedbi, ko sta Aleš in Klemen postavila še dobro ritmično oporo. Zadnji se jim je na tej poti pridružil še Matej in dodal nekaj ključnih elementov, ki pesem dodatno poživijo in povežejo v celoto.
